španščina
Španščina – do enakega znanja 4x hitreje kot po konvencionalni metodi
31. 1. 2020
Angleščina za potovanje: 5 namigov
27. 2. 2020

Izgubljen občutek ljubezni

Je ljubezen morda prevečkrat zlorabljena beseda? Jo znamo čutiti? Kaj je sploh občutek ljubezni?

Smo jo predali svojim otrokom do 6 leta starosti? Jo čutimo od  in do svojega intimnega partnerja/partnerice?

Res je zanimivo, da ko pridemo na polje, ko govorimo o čustvih ljudje velikokrat pričnejo govoriti kar tako povprek, na splošno kako se imamo radi, kako brezpogojno ljubimo, pa kakšen odnos do ljubezni imamo Slovenci, v primerjavi z Italijani itd. Pred valentinovim marsikdo razglablja o tem, češ da je Valentinovo neumnost, ki nam jo prinaša zahodni svet, potrošništvo, češ da nima nobene veze z ljubeznijo.

Pa res? Se bi vsak izmed nas spraševal danes, jutri ali bo prinesel šopek svoji ženi ali pa novo dišavo svojemu možu, če nas ne bi trgovci spretno nagovorili? Potem radi rečemo, da je vsak dan ali kakšen drug dan v letu tudi potrebno pokazati ljubezen. Seveda! Pa jo res? Jo znamo pokazati, živeti vsak dan? Prinesti šopek rož kar tako?

Na tem mestu, danes ob vsem znanju in opazovanju in delu bi lahko zapisala, da med nami in okrog nas hodi veliko ljudi, ki v sebi nimajo vgraviranega občutka ljubezni. Ne zato, ker bi jih povozil kapitalizem ali pa bi bili razočarani v zakonu ali pa ker njihov otrok ne bi bil tako uspešen kot bi si želeli, ampak zgolj zato, ker v otroštvu niso prejeli tega občutka. In ta vzorec nas lahko spremlja celo življenje v kolikor ga ne odkrijemo in ga skušamo pozdraviti. Zato ga lovimo, iščemo ga vsepovsod in kar je pomembno- včasih če ga za trenutek dobimo, se bojimo, da ga bomo ponovno izgubili. Zato menim, da ni nič narobe, če imamo dan v letu, ko se spomnimo bolj kot ostale dni: Kaj to je ljubezen? Kaj je občutek ljubezni? Da morda po 10 letih spet rečemo naglas »Rada te imam!«

Kaj sploh je občutek ljubezni?

Za to, da ga odkrijemo ali žal, ne odkrijemo boste potrebovali kar nekaj poguma. Zahteva namreč globoko poglobitev vase, preko meditacije- alfa in theta stanja, ki nam dasta hitrejši in jasnejši dostop do nas samih, do tistih 90%, ki so pod gladino, pod površino. Ampak ta pogum se nam obrestuje, ker občutke ali manjko le teh lahko nadomestimo. Ljubezen lahko naložimo. Na različne načine, le odprti moramo biti dovolj in imeti zadosti zaupanja.

Prava ljubezen je pretehtana pohvala in pretehtana kritika

Dr. Scott Peck, ameriški psihiater uči, da je prava ljubezen delo, je sprejemanje, je pretehtana pohvala in pretehtana kritika. Slednjo seveda lažje sprejmemo od oseb, katere lahko rečemo da brezpogojno ljubimo: npr. svojih otrok, do katerih imamo občutek dolžnosti, da jim povemo tudi tisto kar ni prav, kar delajo narobe. Znamo jih tudi pohvaliti, vsaj upam, takrat ko si pohvalo zaslužijo, ne kar tako povprek. Pa vendar včasih tudi kakšno zato, da damo motivacijo, da zbudimo radost, iskrico.

Vendar pohvale si ne zaslužijo in želijo samo otroci. Želimo si je tudi sami, pa naši partnerji in naši prijatelji. Naše sestre in bratje. To sproža radost, veselje, motivacijo, biti VIDEN, sproža empatijo, občutek pripadnosti in na koncu ta lep občutek, da nas ima nekdo rad in da mu je mar.

Če je nekomu mar in nas ima rad, pa nam bo včasih povedal tudi tisto kar morda delamo narobe, vsaj v njegovih očeh, saj je vprašanje absolutne resnice tako ali tako verjetno preveč zapleteno, da bi si ga sploh upali opisati v nekaj stavkih. Povedal nam bo besede, ki nas bodo morda bolele, ker bodo v nas vzbudile naše lastne bolečine, vzorce, spomine, nelagodje. Takrat je prav, da pogledamo kaj občutimo, kaj je tudi naša perspektiva, s čim se lahko poistovetimo in s čim ne. S. Peck pravi, da ko dobimo pretehtano kritiko se zahvalimo, potem pa imamo 3 izbire: ali jo takoj ovržemo in povemo, da se ne moremo poistovetiti z njo, ali jo sprejmemo in tretja možnost pa je da rečemo, da bomo razmislili in podali odgovor kasneje. V vseh treh možnostih pa je najpomembnejša zavest, čista zavest. Delovanje iz srca, iz svojega centra, iz ljubezni. Ko smo v svojem stebru bomo pretehtano kritiko podali na pravi način in jo tudi na pravi način sprejeli.

Ljudje se bojimo kritike, ker sproži bolečino. Komu pa je »fajn« poslušati, kaj je z njim narobe. Bolj ali manj se vsi izogibamo temu. Vsi smo veseli, če imamo občutek da smo »v redu«. Vendar, če smo v stebru, v čisti zavesti, je bolečine manj. In kritika sproži vzorce- tudi kot je na primer pomanjkanje ljubezni, če se vrnemo na začetek. Na nas je ali jih bomo zdravili in pozdravili ali pa bomo krivili drugo osebo, kaj je z njo vse narobe, ker nam je sprožila te občutke. To je lažja varianta: glavo v pesek in odgovornost na drugega.

Vsi imamo delo, da povečamo zavedanje- o sebi, o naših občutkih, o našem delovanju in poskušamo biti jutri boljši. Če bomo znali najprej sploh prebrati svoje občutke, bomo čutili več radosti, ko bodo prišli tisti lepi in manj trpljenja, ko bodo prišli slabši dnevi, saj jih bomo hitreje transformirali.

In, zakaj bi to počeli? Ker bo lažje reči: »Rad te imam, rada te imam. Skupaj zmoreva vse!«

Ali ni to zadosten zato?

 

Krasen Valentinov praznik vam želim!

Deli na družabnih omrežjih: