Dialogika banner
Doživite voditeljstvo brez naziva
26. 10. 2020
AVTOGENI TRENING- UČINKOVITA ANTISTRESNA TERAPIJA
2. 12. 2020

Čutim, torej sem.

Pomlad. Zeleni travniki. Pesem ptičkov. Žuborenje potočka. Brstenje listkov. Regratovo polje. Radost.

Upamo, da vas je z mislimi odpeljalo na travnik poln cvetočega regrata ali v prostrane gozdove, kjer listavci dobivajo prve poganjke. Ste opazili kako je čudovito, ko se narava prebuja?  Takrat dobiva drugačno noto in  daje občutek, da je bolj komunikativna, ker nagovarja skozi vse človeške čute. Razgibava  telo, boža dušo.

Lastno čuječnost  in svoje čute, tudi tiste bolj »skrite« najhitreje in najpristneje plemenitimo, če smo čim bolj v stiku z njo, če smo sočutni do nje, ji zaupamo, da nam bo pokazala pot do jasnih vizij in boljšega jutri. Narava je najhitrejša zdraviteljica, saj skozi vse naše čute prodira najgloblje v naše telo in lahko budi največ radosti, a s seboj lahko prinese tudi večerno meglo in najbolj črno noč. Dovolj čuječnosti z roko v roki z medicino narave in celjenje je hitrejše.

Ko vadimo lastno čuječnost prav kmalu odkrijemo, da so najboljši učitelji naši čuti. Na katerega se v dani situaciji bolj odzovemo in kateri nam ponuja več odgovorov je bržkone odvisno tudi od tega koliko imamo izurjene naše jasno zaznavne čute.

ODGOVORI SO V NAŠIH ČUTILIH

VID: Oko, vid je naše izjemno orodje. Za začetek je modro zgolj opazovati. In dejansko opaziti, kako se v teh dneh narava spreminja okoli nas. Opazovati lepoto, saj  lepota zdravi. In vse kar ni lepo v naravi je v največji meri poseg človeka. Vid je izjemno mogočno čutilo, omogoča nam hitro zaznavanje sveta, okolice, človeka itd.

Namig: Če se osredotočimo na cvet, kaj vsebuje, kako je sestavljen, mislimo in razmišljamo samo o cvetu in tako treniramo svojo čuječnost. Vadimo, kako  biti v trenutku. Pomembnost vidne zaznave se opazi tudi takrat, ko vizualiziramo in nato manifestiramo svoje cilje in želje. Nekateri izmed nas imamo moč vizualizacije močno, drugi šibkejšo, a kot vse drugo se tudi to da naučiti. Da se naučiti, da vidimo več, vidimo s tretjim očesom, vidimo preko.

SLUH: S sluhom zaznavamo nevarnost, a hkrati nam zvoki, ki nam radostijo srce vzbujajo srečo, veselje. Če se osredotočamo na naravni zvok pomladi je ptičje petje lahko naša točka pozornosti. Glasba klavirja ali naš najljubši song nam da motivacijo, spodbudo da bi zaplesali. Danski pregovor pravi, da je ples otrok glasbe, igre in ljubezni.

“V naravi ni najti nič lepšega in popolnejšega od glasbe. Ona usmerja človeka v globino njegove duše.” Marij Kogoj

Namig: Usedemo se lahko le pod domačo cvetočo češnjo, zapremo oči in tokrat zgolj, poslušamo. Kmalu bomo zaznali, da v zraku ni samo en šum, poslušamo morda še veter, čebelice ki  pridno oprašujejo cvetke, slišimo zvok avta, v daljavi morda otroški smeh. Na kateri zvok se osredotočamo? Opazujemo od znotraj, dihamo ter poslušamo in tudi zares slišimo.

Ko tako krepimo svojo pozornost prehajamo v bolj pretanjene zaznave, rečemo lahko tudi, da treniramo svojo intuicijo, jasno-slišnost. Ko boste po nekaj ponovitvah naslednjič slišali notranji glas, da se z avtom v službo odpeljete po drugi poti kot običajno, boste glas spoštovali in na križišču zavili v drugo smer. Pravo, za tisti dan.

Slušna in vidna zaznava sta močno povezana in znanstevniki še ugotavljajo, katero čutilo je aktivirano prednostno. Ta dva čutila sta pri nekaterih opravilih močno enakovredna, npr. gledanje televizije, a na drugi strani pri igranju klavirja močno prednjači sluh pred vidom. Ugotovljeno je, da je percepcija vida drugačna v kolikor je kombinirana z slušno zaznavo oziroma, da zvok močno vpliva na vidno percepcijo. 

VONJ: Se spomnite vonja po borovcih na vaših poletnih počitnicah ali cvetočega španskega bezga na babičinem vrtu? Na kaj vas spomni, kakšne občutke zbuja v vas? Vonj je čutilo, ki nam zelo jasno in hitro obudi spomine, najsi bodo lepi ali boleči. Razlog tiči v  povezanosti vonja z delom možganov, ki je odgovoren za priklic čustev in izkušenj, to je naš limbični sistem. Sledi, da do svojih najglobljih bolečin, velikokrat lahko prehajamo preko vonja, saj nam zbudi spomine, za katere smo mislili, da jih ni. Ob vonju cvetočega bezga tako plujemo nazaj k babici, medtem ko nas borovci ob obali lahko ponesejo v prve poletne ljubezni.

Tudi ostali vonji budijo občutke, vračajo spomine, a tisti iz narave nas morda prej vračajo k sebi, svoji pristnosti, nežnosti.

Namig: Zavestno treniranje vonja: Vsakič, ko zavohate nek čudovit vonj zaprite oči in se poskušajte spomniti kam vas pelje. Tako boste urili tako svoje možgane in s tem  vaše jasno-zaznavne čute. Ko boste opazovali  ta svoj dragocen čut, boste morda kdaj v vaših nosnicah zaznali močan vonj, neznačilen za čas in prostor: npr. vonj po vrtnicah v Himalaji. Vonj nam veliko sporoča, tako kot ostali čuti, le da je ta še toliko bolj edinstven zaradi izjemnega priklica spominov in zato je lahko naš tesen prijatelj v zaznavanju naših občutenj.

OKUS: Njami, kako drugačen je okus domačega brokolija, samo skuhanega na sopari kot pa tistega četudi  biološkega, kupljenega v supermarketu.  Ampak, če imamo tako izostren okus smo že na dobri poti do zares zdrave, žive hrane. Še več življenja ima tista hrana, ki je pridelana, nato pa tudi obrana in pripravljena z ljubeznijo, brez hitenja, s ščepcem kreativnosti.

Danes je veliko okusov prikritih z umetnimi sladili, ojačevalci okusa, zato je izjemno pomembno, da poskušamo v naše telo vnašati čim manj obdelano hrano. Na ta način bomo ohranjali pristen stik s sabo in svojim zelo pomembnim čutom- okusom.

Namig:  Zavestno biti v trenutku in okušati. Ko boste naslednjič imeli vsaj 15 min več kot običajno za pripravo kosila si vaš obrok najprej lično pripravite na krožnik. Npr. špargljevo rižoti iz črnega riža boste na koncu potresli z domačim, narezanim drobnjakom. Čudili se boste, kako močno barve vplivajo na izgled in željo po obedovanju. Rečemo, da se nam kar sline cedijo. Ko boste okušali hrano zaprete oči. Okušate strukturo, začinjenost. Jeste počasi, spoštljivo. To je čuječnost. Biti v trenutku, hvaležen za hrano in mirno, brez hitenja pojesti obrok.

V naravi v spomladanske času v neokrnjeni naravi utrgate trobentico, najprej zapiskate nanjo in jo nato pojeste. Veliko je divjih rastlin, ki so užitne in na ta način šele treniramo svoj okus. Popečeni vršički trpotca  na primer spominjajo na gobe.

DOTIK: Jezik ljubezni. Z dotikom npr. vidno dobi celostno podobo. Ko čutimo skozi naravo, npr. objamemo drevo, pobožamo lubje, je debelo ali tanko, se kruši ali lušči? Postavili smo ga na zadnje mesto, a se zdi izjemen prav zaradi njegove kompleksnosti, kot da se v njem skriva več čutov naenkrat. Dotik ne govori možganom zgolj skozi kožo, ampak tudi skozi sklepe, mišice in kite. Je pa res, da so v koži heterogene čete receptorjev, ki pa se močno razlikujejo po fiziologiji in funkcionalnosti. Med drugim je dokazano, da dotik krepi sočutje do soljudi.

Namig: V bližnjem gozdu najdete predel prekrit s puhastim, mehkim mahom. Takšen gozd ima tisti poseben, magični efekt. Usedete se na tla in se dotaknete. Čutite mehkobo, kako se vam roke pogreznejo  v mah. Naprimer, magični občutek divje zelenega mahu v zgodnji spomladi, dobi večjo težo, če se usedemo na tla in se ga dotaknemo. Nato še zaprete oči, sedaj zares samo občutite. Dobrodošla tenko-čutnost.

Zmožnost izostritve enega čuta v primerjavi z drugim, lahko smatramo tudi kot zgolj nevrološko, saj je dokazano, da ljudje z okvaro ali celo izgubo enega od čutov, le tega nadomestijo z intenzivnostjo drugega.

Primer: Možgani ljudi, ki so v otroštvu izgubili vid so ubrale druge poti do t.i. vidnega korteksa, saj so dobili informacijo, da vidne zaznave ni. Ta se v običajnem primeru prenese v poseben del korteksa  in v katerem se oblikuje prostorska urejenost objektov v okolju.  Pri ljudeh, ki so bili slepi iz otroštva se je ta del korteksa sprejemal slušne informacije in informacije dotika. Prav zaradi tega lahko slepi ljudje oblikujejo praktično enako sliko kot tisti z normalnim vidom. Lahko bi se reklo, da normalno delujoči čuti  prevzamejo delo nedelujočih.

Narava nam še posebno v tem času ponuja, da smo bolj zavedni, da odpremo svoje čute, se urimo, da jo slišimo, da umirimo svoj um in najdemo več od tistega, hitro zaznanega. V primerjavi s hladnejšimi meseci, ko bolj spi, nimamo toliko možnosti na dlani. Ali pač. Se še spomnite vonja po snegu, še predno so začele padati prve snežinke?

Več o čutilih najdete na:

Deli na družabnih omrežjih: