UPORABNA SLOVENŠČINA ZA TUJCE

Učenje slovenščine postaja vedno večji izziv slovenske družbe, ob izrazitem pomanjaknju delovne sile. V preteklosti, ko je bil uvoz delavcev vezan predvsem na balkanski trg in so glede na nekdanjo skupno državo le ti pri nas uspešno živeli in preživeli z srbo-hrvaščino,

Si bržkone zgolj s tem načinom  ne bomo več pomagali.

V Slovenijo vstopajo delavci iz vsepovsod. Predvsem iz Afrike in Azije. Iz Azije prihaja  največ Indijcev in Filipincev. Tukaj srbohrvaščina ne pride več v poštev, hkrati veliko slovenskih delavcev ne zna angleško, še večji problem se pojavi, če niti uvoženi delavci ne znajo angleško. Na ta način se tujci ne počutijo dobro, so nesprejeti s strani slovenskih zaposlenih, kar je do neke mere tudi razumljivo.

Če tujci ne bodo ustrezno sprejeti ima tako delodajalec dve težavi:

1. Fluktuacijo, ker zaradi nezadovoljstva delavci begajo iz enega podjetja k drugemu, saj se to glede na veliko pomanjkanje naredi brez težav;
2. Zahtevno, po možnosti neuspešno uvajanje delavca na določeno delavno mesto. Kompetence v resnici zaposleni pridobi šele, ko nastopi delavno mesto. Uči se načina dela, kulture podjetja, zahtevnosti delavnega mesta. Že od slovenskih zaposlenih poslušamo, kako se mlajša delovna sila ni pripravljena prilagajati, učiti. Enak izziv bomo doživljali s tujimi delavci, če jih ne bomo uspešno integrirali. Znanje jezika je prvo, da bo uvajanje delavca uspešno. Za uspešno uvajanje skoraj vedno potrebujemo slovenskega sodelavca, ki novozaposlenemu kaj pokaže, mu svetuje. S tem ga v bistvu on integrira v našo družbo. In na ta način se bo počutil bolj sprejetega in bo manj verjetnosti, da bo zaradi 10eur višje plače odšel k sosedu čez dvorišče. Če bo imel na drugi strani občutek, da je zgolj številka, ga bo čez  naš prag porinilo morda že zgolj 5 eur nagrade.

UPORABNI JEZIK

Slovenski jezik je jezikovno gledano zagotovo med težjimi jeziki. Prav iz tega razloga je morda v začetku še večji odpor do učenje slovenščine kot npr. Pri angleškem jeziku.

Pa vendar,  Karnionove izkušnje kažejo da, če je program individualiziran, prilagojen, potem je tudi za tujce, ki jim je slovenščina res »španska vas«, precej lažje zagristi v slovensko besedo.

Če bi se slovenščine lotili v začetku tako kot to velevajo kriteriji sveta Evrope in kot predvidevajo učbeniki za slovenščino, za tujce, običajno to pomeni, da ali

1. Tujci obupajo in delodajalci rečejo, da se niso nič naučili;
2. Ali pa vztrajajo in da pridejo vsaj do osnovnega znanja porabijo mesece učenja.

To pa je čisto prepočasi.

 

KARNIONOV PRISTOP SLOVENŠČINE ZA TUJCE

V kolikor se delodajalec odloči, da bo delavce učil slovenskega jezika so najbolj pomembne 4 stvari:

1. Učenje uporabnega jezika
2. Intenzivnost
3. Učenje specifičnega besedišča glede na področje dela
4. Podporno okolje

 

Učenje uporabne slovenščine je nujno iz vidika zahtevnosti slovenskega jezika. Z zares uporabnimi frazami, naborom splošnega, uporabnega besedišča ter fokusiranja na kratke stavke, naši učenci hitro dobijo veselje in zagon za učenje. Uporabnost pri začetniku pomeni osnovne fraze, nato pa čim bolj uporabni glagoli in besede, ki jih za normalno življenje in delo, potrebuje vsak.

 

Intenzivnost učenja poveča govorne sposobnosti. Še posebno v manjših skupinah na ta način udeleženec vsak dan ponavlja tudi tisto kar se je že učil. Učenje poteka v t.i. koncentričnih krogih. V kolikor je presledek med določenimi seansami prevelik, npr. Samo enkrat tedensko, bo učenec iz enega na drugi teden že ogromno pozabil, sploh ko gre za konvencionalno metodo.

Tako kot je pomembno, da se delavec čim bolj intenzivno uvaja v delo, tako je zelo pomembno, da se čimbolj intenzivno uči jezika.

 

Učenje specifičnega besedišča glede na področje dela je ne le priporočljivo, temveč je nujno.

Nujno je predvsem iz vidika napredka. Če bomo učenca zasipali s slovničnimi pravili, učenjem vseh slovenskih sklonov in spregatev, bomo na koncu dobili takšen rezultat, da bo znal povedati bistveno manj, pa morda sicer v pravem sklonu ( ni nujno seveda), kot bi znal aktivne slovenščine, če se uči besedišče, ki ga bo dejansko tudi uporabljal.

Prav iz tega stališča je nujno vsaj delno prilagoditi program npr. Za voznike, šoferje, mesarje, čistilke itd.

 

Podporno okolje pa je tisto, ki bo dalo človeku zagon, motivacijo za učenje. To pomeni, da je idelano, da se vsi v okolju poskušajo pogovarjati in nagovarjati delavca k uporabi slovenščine. Četudi bo ta v začetku morda nerodna, slabše razumljiva, pa vendar če bomo sodelavca ali podrejenega spodbujali se bo on počutil dobro, mu ne bo nerodno in tako bo v podjetju tudi bolj verjetno, ostal na dolgi rok.

 

IZKUŠNJE

SUPERLEARNING KARNIONÒ

Izkušnje pri učenju superlearninga in učenju po konvencionalni metodi so seveda drugačne. Superlearning KarnionÒ, ki večinoma zahteva individualen pristop ima zagotovo najhitrejše rešitve, še posebno v luči specializiranih in popolnoma individualiziranih vsebin.

Superlearning slovenščine je tako najhitrejša pot, saj se upošteva vse zgoraj navedene komponente.

 

UČENJE SLOVENŠČINE V SKUPINI

Učenje slovenščine v manjših skupinah je konvencionalen pristop, pa vendar ima nekaj izrazitih prednosti pred ostalimi konvencionalnimi metodami. V takšno učenje, ki se lahko lokacijsko prilagodi smo namreč vnesli tiste komponente, ki so pri učenju jezika ključne:

1. Program je popolnoma prilagojen področju dela ( vozniki, mesarji, čistilci)
2. Udeleženci se učijo skozi poslušanje (avdio posnetki) in govorjenje;
3. Program je intenziven, udeleženci zaključijo začetno stopnjo v 10 dneh;

 

Naše izkušnje z učenjem tujcev so odlične. V kolikor pridejo v okolje, ki jih spodbuja in se jim ponudi pravi pristop, slovenščina kar naenkrat ni več težka.

 

OBSEG:

Oba pristopa vključujeta 40 pedagoških ur, vendar prvi poteka običajno individualno ali v dvojici, drugi način pa v manjših skupinah do 8 udeležencev. Tudi pri slednjem se trening konča v dveh do treh tednih.