Jezik odgovornosti je za marsikaterega Slovenca še vedno tuj jezik
1. 6. 2018

Intervju z Bojano Fende Habula

Iz Cankarjevega doma: ŽARENJE NOVIH ENERGIJ, INTERVJU VODI TADEJA ZUPAN ARSOV

 

Jezik odgovornosti je odločitev – kot je odločitev za ljubezen.

Prodam bistroumnost za čudenje

 

BOJANA FENDE HABULA, direktorica centra KARNION

 

Njeno poslanstvo je, da ljudem odkrije lastne potenciale, da začnejo verjeti vase. Sledí notranjemu vodniku, s katerim zdravi, sebe in druge, in Zemljo.

 

Imate izkušnjo z osebo, ki je vedno nasmejana in zbrana, dosledna in vedra? Ne pogleda na uro pol dneva, a točno do minute ve, kdaj je čas za njeno naslednjo obveznost. Brezhibno urejena, z opazno osebno noto, z zgodbo o vsakem kosu nakita, ki ga ljubeče nosi, ter s pretehtanim izborom barv in odtenkov na sebi in v prostoru okoli sebe. Impresivna in samosvoja gospa. Namerna blondinka, strastna, predana učenju in vrhunskemu fokusu. Lani je praznovala 60 let in 25 let svojega podjetja. Bojana Fende Habula: družinski človek, žena, mama, babica, direktorica; 32 zaposlenih, Karnion.

 

Bojana Fende Habula je pred blizu tremi desetletji ustanovila skupino za samopomoč, društvo Sreča. Iz tega je je zrasel njen Karnion, holistični center razvoja osebne uspešnosti. To je v Sloveniji edina šola s sedmimi  zvezdicami, kjer je možno učenje jezikov v alfa stanju. Manj razvpita, a zelo vitalna dela izobraževanja v njej pa predstavljata še specializacija v Dialogiki, imenovana tudi Jezik odgovornosti ali po novem izobraževanje za direktorja za srečo, ter Trening učinkovitosti. Oboje je plod strasti in raziskovanja direktorice, ki ju tudi osebno vodi. V bistvu je to rastoča inovacija, izobraževalni modul v treh stopnjah, ki z njo in njenimi učenci raste že dobri dve desetletji. Z njim vzpostavlja sistem vodenja in samo vodenja, ki plemeniti vse medčloveške odnose, doma in pri delu, zasebno in v družbi, v vseh psihodinamičnih situacijah. Prizadeva si, da bi Jezik odgovornosti kot vrednoto prepoznali že od vrtcev naprej, v vseh plasteh družbe. In verjame, da bi bila potem Slovenija ne samo 2. Švica, pač pa – raj na zemlji!

 

Njen oče je želel, da bi študirala elektrotehniko, saj je bila nadarjena za matematiko in fiziko. Pa je šla po svoje. Za svojo naslednico jo je želel tudi znameniti psihiater dr. Janez Rugelj; pa je spet šla po svoje.

Bojana Fende Habula z Rumijem ponavlja: „Prodaj svojo bistroumnost in si kupi čudenje.“ Tako živi in navdihuje tudi ona. Prisega na branje, njeni junaki so od Pike Nogavičke in Ele Peroci do Ljubimca Lady Chatterley do Viktorja Gerkmana in Viktorja Frankla; na vrhu vse najsodobnejše literature o medicini, psihologiji, psihoterapiji, antropologiji in andragogiki pa sta zanjo vedno znova Rumi in Martin Kojc.

Pri njej so se v šoli izjemne osebne rasti zvrstili vidni gospodarstveniki, športniki, številne javne osebnosti, zdravniki, inženirji, študentje … Postali so ambasadorji metod, ki so uveljavljene v Karnionu, ker so z njim tako veliko pridobili. “Vzgojila“ je štiri menedžerje leta, pri vrhunskih športnikih krepi moč mentalnega potenciala.

Kaj najraje delate?

Res verjamem, da ljudem odkrijem njihove potenciale. Da začno verjeti vase. Običajno napovem, kako se bo človek razvijal, ne morem pa dati zdravila proti lenobi. Svobodna volja človeka je, ali bo vložil svoje delo ali ne.

 

Ste se tako naravnali že v mladosti?

Kar nekaj močnih oseb sem imela priložnost spremljati. Poleg staršev je v moje profesionalno delo kmalu vstopil tudi znameniti psihiater dr. Rugelj. Res je bil zanimiv. Pravzaprav podoben mojemu očetu: veliko „ropotal“, a znotraj tega je bila ena sama milina. Tudi oče je imel mogočen značaj, igralec, krasen tenor, pel je v operetah. Štirideset let je delal v Iskri, tu je bil predsednik sindikata in delavskega sveta. Ker sta mi šli zelo dobro matematika in fizika, je hotel, da bi šla po njegovih stopinjah in študirala za elektroinženirja. Uredil bi mi štipendijo, službo … A me ni mogel motivirati.

 

Kako pa so se vama prekrižale poti z dr. Rugljem?

V Kranju sem ustanovila svoje društvo Sreča, to je bilo še v 80-ih letih. Z njim sem sodelovala v njegovem društvu psihoterapevtov, pa s psihiatrično bolnico v Begunjah, in tako sem prišla v stik tudi s tem markantnim zdravnikom. Na vsak način je hotel, da bi prevzela njegovo delovno terapijo. „Ti moraš imeti svojo skupino, da boš zdravila alkoholizem, edina si, ki se me ne boji!“ je prav ukazal. A sem šla po svoje.

 

So danes še znane njegove markantne izjave?

Dvomim. Mislite tiste, da so žene alkoholikov večji bolniki kot oni sami? In da so bile zanj „slabše kot prostitutke“. Na videz je deloval, kot da hoče raniti človeka, v resnici ga je zbudil. Povezana sem bila z nekaj ljudmi, ki jih je zdravil alkoholizma; nekatere sem do konca pozdravila sama.

 

Je to dar ali znanje?

Oboje; čutim, da imam prav milost: če mi življenje ponudi limono, naredim limonado. In z Rumijem ponavljam: Prodaj svojo bistroumnost in si kupi čudenje! Tako tudi živim. In zelo pomembno se mi zdi, kakšna vodila imaš v življenju.

 

Kam so vas vodila?

Pravzaprav so me hoteli marsikam spraviti, a je moj notranji vodnik tako močan, da sem se vedno pravilno odločala; celo življenje sledim temu, kako zdraviti, sebe in druge, in kako zdraviti Zemljo.

 

Zdraviti Zemljo?

Intimno sem dolgo časa  čutila, da sem na Zemlji kot tujec. Tu se mi je zdelo življenje tako grobo, zdelo se mi je, kot da sem preveč subtilna za te grobe energije. Vse te vojne okoli nas, pa teža našega telesa … Čutila sem, kot da sem tu zaradi kazni. In dojela, da moram iz vsega tega šele ustvariti darilo.

 

In to ste prelevili v poslovno in življenjsko poslanstvo?

Zelo verjamem v proaktivnost; dolga leta sem ponavljala to znano gandijevsko maksimo o spremembi, zdaj jo prepogosto slišim od vsepovsod. Raje ponovim z Nelsonom Mandelo: „Vedno se zdi nemogoče, dokler se ne zgodi.“  

 

Kako to proaktivnost vnašate v delo in življenje?

Vse moje raziskovanje je posvečeno temu, kako jamrajoče vedenje spremeniti v učinkovito delo. S to proaktivno zavestjo bi lahko ustvarjali raj na zemlji. Če bi vsi prenehali jamrati, bi odpadla zavest žrtve!  Zato sem ustvarila sistematičen izobraževalni modul, poimenovan Dialogika ali jezik odgovornosti. Skozi ta program so šli že številni slušatelji, med drugim tudi štirje menedžerji leta. V užitek mi je bilo ob njih opazovati, kako so v svoja podjetja vnesli pravi razcvet zavesti.

 

Kje ste najbolj nazorno spremljali rezultate svojih izobraževanj?

Pravi čudež zame ostajajo Terme Olimia. V bližini je dvoje drugih term, ki majo zaradi termalnih izvirov veliko večje naravne danosti za razcvet in uspeh. A s sistematičnim pristopom sedanjega ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška so postale to najbolj uspešne terme na Slovenskem, on pa je 2010 postal menedžer leta. Njegovo pot smo predstavili leto zatem na prvem kongresu o inovativnem voditeljstvu. Kako zanimivo je bilo v prvih vrstah opazovati ljudi, ki predavajo o vodenju na ekonomski fakulteti, pa sami nikoli niso vodili drugih …

Le kako imajo pogum, da o tem predavajo!

 

V katero podjetje ste najprej implementirali jezik odgovornosti?

Danfoss je korporacija na 5 celinah, in povsod, kjer delujejo, znajo angleški jezik. Direktor v Črnomlju je bil v 90-ih letih Leopold  Panjan, zdaj že pokojni gospod. Na Danskem je doživel, da so želeli veščine, ki jih je doživel v našem študiju, prenesti tudi k njim, lastniki so prav zahtevali, da se v korporacijo uvede tudi jezik odgovornosti. Naš model zdravega  soupravljanja podjetja smo predstavili tudi na prvem kongresu o inovativnem voditeljstvu leta 2011: Bistveno je, da znamo voditi sebe, potem lahko vodimo druge. Ta model je predstavil menedžerski guru dr. Ichak Adizes v svojem doktoratu na Švedskem, implementirali smo ga v Domelu, Termah Olimia, ponosni smo, da je naš zadovoljen učenec tudi Andrej Božič.

 

Kaj je za vas v teh zgodbah največji dosežek?

V izjemno veselje mi je, da noben od mojih učencev ni postal tajkun. Poleg tega imajo vsa ta podjetja, kjer govorijo v našem jeziku, dobro gospodarsko rast, brez resne krize v odločilnih letih med 2018 in 2011, celo gradbene firme so se ji izognile! Mogočna zgodba je postal tudi Domel z izjemno direktorico dr. Jožico Rejec, prav tako menedžerko leta. Ob sebi ima odlično direktorico financ Minko Benedičič, obe sta mojstrici svojega poklica. V podjetje so uvedli zdravo odgovornost z največ 2,5-odstotnim lastništvom. Direktorica je na izobraževanje k nam pripeljala že 60 vodij oddelkov, ustvarila je izjemen kolektiv.  

 

Lani je bil menedžer leta Andrej Božič, tudi šel skozi vaše šole?

Kar dvakrat je bil pri nas. Ko je bil pred 16 leti sprejet med številnimi kandidati za country menedžerja v globalnem podjetju ABB na Švedskem, so ga povabili na oder in rekli, da ga nimajo česa več naučiti. Poleg tega so želeli na vsak način izvedeti, na kateri ugledni izobraževalni inštituciji v svetu je pridobil te spretnosti. Predstavil jim je naše izobraževanje in takrat sem dobila vrhunsko privlačno povabilo, kot ga v življenju verjetno več ne bom: da bi za švedsko koncernsko akademijo predavala svoj program – Jezik odgovornosti. A sin je bil takrat najstnik in zavestno sem se odločila, da ostanem v Sloveniji  in sem mu v tistih občutljivih letih v polno oporo.

 

Ste se ozirali tudi po dobrih podjetniških praksah vodenja iz tujine?

Henry Ford je odlične veščine vodenja poznal že v 30. letih 20. stoletja, počasi prodirajo tudi k nam. Kako pretehtane odnose je imel s podrejenimi! In kaj je bilo bistveno, da ga je naredilo tako dobrega vodjo? Vedel je, da zaposlene najbolj prizadene in odtuji, če nimajo odziva na svoje delo. In to je z zgledom zmogel naučiti tudi podrejene vodje, poleg tega pa odgovornosti in samostojnosti, da delajo ljudje s svojo glavo.

 

Pa pri nas?

Sem optimistična – k nam prihaja vedno več mladih, predstavnikov družinskih podjetij … Neskončno vesela sem, da jezik odgovornosti zdaj uvajamo tudi v humanitarno organizacijo, ki jo vodi izjemna Anita Ogulin – Zveza prijateljev mladine Moste Polje. Pravni sistem pa pri nas ne podpira prave odgovornosti; le za dve dobri praksi v duhu jezika odgovornosti vem na sodišču. Tu nas res prekaša ta tolikokrat opevana in zaničevana Amerika. V pogodbah o zaposlitvi imajo jasno formulirano, kakšnih dogovorov v smislu jezika odgovornosti se morajo držati. Želim si, da bi jezik odgovornosti prišel v vse pore družbe, in se veselim, ker se pri meni izobražuje že četrta vodstvena ekipa iz slovenskih vrtcev. Tako bo Slovenija res lahko postala raj na Zemlji! Idealno pa bi bilo, da bi prišel ta jezik v zdravstvo, pravo … Počasi, a nam gre!

 

Pa si Slovenci želimo biti uspešni?

Imamo in poznamo načine, kako uspeti, a nismo pripravljeni plačati cene uspeha. Sama sem razvila tri načine, kako jamrajoče vedenje spremeniti v učinkovito delo. Vam povem, če bi imeli svetovno prvenstvo v jamranju – Slovenci bi bili svetovni prvaki! Že dr. Scott Peck je ugotovil, da je lenoba človekov izvirni greh. In rešitev – inovativnost, ustvarjalnost. Pač, živimo na zemlji, nismo še v nebesih. 

 

Kaj je za vas najboljša šola?

Sama prisegam na prakso, ki se prepleta s teorijo, navsezadnje vodim 32-članski kolektiv. Vedno ga pomlajam, to je zame najboljša šola. Že ko sem imela društvo Sreča, mi je bilo tako dragoceno, ko mi je  kolega Tomo Križnar rekel: »  Vam se pa vidi, kako radi imate svoj posel. Saj kar žarite! In ničesar vas ne moremo vprašati, kar ne bi že vedeli!« Sem zelo radovedna, vse ljudi rada sprejmem. In ljubezen sem našla doma. Včasih mi je res težko, kadar se zdi, da se kdo res noče potruditi, pa si rečem: pomagaj si, v vsakomer lahko prepoznaš Jezusa! In je takoj win-win situacija.

 

Kako vam pomagata jezik odgovornosti, ki ste ga vzpostavili, ter tehnike učinkovitosti, ki jih učite?

Najpomembnejše, kar mi je dala moja lastna šola, je mera, kako ravnati z ljudmi v kakršni koli psihodinamični skupini, tako tudi v kolektivu. Tako sem ozavestila, da imam eno od treh bolezni odgovornosti – preveč si je naložim. Ko delamo z odraslo osebo, je odgovornost porazdeljena na pol, 50:50, zavedajte se! In otrok dokončno odraste pri 21 letih, prej je več odgovornosti zanj še na nas. Včasih sem naredila tudi po 20 in več pogovorov s sodelavcem, ki ni dosegal standardov; zdaj vem, da jih je več kot dovolj že 12, po trije za vsakega od pristopov, ki jih obvladamo.

 

Kateri so ti pristopi?

Za tri bolezni odgovornosti sem uvedla štiri zdravila – celostne pristope: Gestalt, transakcijsko analizo, realitetni pristop po Williamu Glaserju ter vedenjsko šolo.

 

In kateri je najbolj učinkovit za večino slovenskih slušateljev?

Najbolj realitetna šola. Kot je rekel William Glasser – smo kot avto na sprednji pogon: prvi dve kolesi lahko uravnavamo zavestno, zadnjih dveh ne moremo. Lahko izbiramo mišljenje in akcije, ne pa čustvovanja, doživljanj in fiziologije. Torej se lahko spremembe vršijo, če zavestno spremenimo, kar želimo in moramo. Ta šola je zelo usmerjena v učinkovitost, vodenje in samovodenje. Zelo primerna za leno in manj odgovorno vedenje! Skozi študijo primerov ugotovimo, kaj je najbolje uporabiti. Za vsako bolezen je najboljše po eno zdravilo, če ne deluje, uporabimo še preostala tri. Vsakokrat pa je potrebno tudi domače veselje, kot pri nas imenujemo naloge! Sicer pa velja: jezik odgovornosti je odločitev – kot je odločitev za ljubezen.

 

To zveni kot misel iz Dialogike?

Tako, ni naključje, da je eden od virov našega izobraževanja  temeljno delo dr. Scotta Pecka: Ljubezen in duhovna rast je zame čista radost. Ljubši mi je original naslov, ki pove bistvo našega bivanjskega smisla:THE ROAD LESS TRAVELED.

 

Kako je to videti v praksi, v delovnem okolju?

Zelo nazorno lahko ponazorim tako: nekdanji direktor Term Olimia g. Počivalšek se je odločil, da na kolegijih ne bodo več tratili časa: V duhu modrosti, da se problem vedno drži za roko z rešitvijo, je rekel sodelavcem, da morajo opustiti fokusiranje na problem in poiskati pot do rešitev. Za način sporazumevanja je uvedel  jezik odgovornosti, enkrat na mesec so opravljali kolegije še v angleškem jeziku. Sčasoma so se kolegiji, ki so bili prej govorjenje brez meja in rezultatov, prelevili v zbrane tedenske sestanke, kjer je prispeval vsak po učinkovite 4 minute. Vodje, ki imajo znanje jezika odgovornosti, zmorejo sebe in sodelavce preusmeriti v proaktivno zavest. To je marsikje nepriljubljeno, potem namreč odpade prepiranje, na voljo je samo odgovorno iskanje rešitev!

 

Je vaša šola tudi zato etiketirana kot elitistična?

Moj odgovor, zakaj smo na neki način elitistični, je ta: še vedno je med nami prevladujoč nivo zavesti žrtve. Zato želimo ozavestiti čim bolj pri „glavi“, kjer riba diši ali smrdi, kako res ljudem pomagati. In to se odlično odvija tudi zdaj, ko sodelujemo z ZPM. Torej kako res ljudem pomagati, da bodo ribo ujeli, ne pa le dobili podarjeno!

 

 Torej sledite ambiciozni želji, dvigniti nivo zavesti?

Tako je; ko se sila entropije in evolucije srečata, pride do trenja. Že Konfucij pa je vedel: Če moliš glavo iz povprečja ven, bodi pripravljen, da  ti jo bodo rezali!

 

Kaj je to, kar imenujete medicinski superlearning?

Najnovejša odkritja v andragogiki, psihologiji in lingvistiki kombiniramo tudi z znanji in tehnologijo medicine. Nevrološko znanje in naprave kombiniramo s postopki avtogenega treninga, vse z namenom, da se v naših učencih sproža čim manj kortizola, zato pa več serotonina in endorfinov. Utrdimo občutek, da je varno biti na miru! Lani smo prvič poučevali ljudi po kapi, ponovno pomagali vzpostavljati sistem pomnjenja. Vedno pa velja: Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo!  

 

Kaj je rdeča nit, „vaja“, ki jo vlečete še iz mladosti?

Vedno sem rada brala: do 14. leta sem imela „prebrano“ celo kranjsko knjižnico. Drugi otroci so smučali, jaz pa sem preživljala veliko časa po bolnicah in vse proste trenutke s knjigo. Sem bila pač zelo bolan otrok in na poti do ozdravitve sem ogromno pretrpela. Pri 14-ih sem si zaželela prebrati Ljubimca Lady Chatterley; ravnatelj me je dobro poznal, a je vseeno zahteval privoljenje staršev. Mama je rekla – takoj podpišem! Knjiga pa res ni še nikoli nikomur škodovala. Seveda se je takoj strinjal tudi ravnatelj.

 

Kaj vas je zaznamovalo še pred Lady Chatterley?

Veste, koliko sem letela v sanjah! Vse po zaslugi Ele Peroci in njene knjige Moj dežnik je lahko balon. Moja junakinja je tudi Pika Nogavička, ker je tako močna in duhovita. Kako sem srečna, da me mlajši vnuk pogosto prosi za prebiranje!

 

Pa vaši spomini na zgodnje branje?

Brati me je naučila moja babi, nesojena učiteljica. V njeni družini so lahko podprli z izobraževanjem le njenega brata, da je postal mornariški oficir; in njegova hči je zdaj moja računovodkinja! Babica pa je svoj talent izkoristila, da me je že pri petih letih naučila brati. Velja, kot vedno spomni tudi Martin Kojc: V naši želji je že naše poslanstvo.

 

Ena od njegovih knjig je naslovljena Pot k sreči, vaše prvo društvo ste poimenovali Sreča.

Ni naključij! Kot je zapisal že dr. Trstenjak: sreča izvira iz glagola srečati se. In jaz sem imela k sreči vedno neko milost, da sem srečala vedno prave ljudi in okoliščine, da sem se učila še naprej, čeprav sem večkrat v življenju mislila, da sem že v nebesih. Moj največji duhovni učitelj je Frančišek Asiški; naučil me je prepoznati dobro v ljudeh, da smo v pravem jazu vsi eno. Smo pa različni v nivojih zavesti, v egu. Najprej nisem bila krščena, oče je bil le zasidran v komunističnih časih z odgovornimi funkcijami, a me je na skrivaj krstila babica. Do Asiškega gojim prav posebno ljubezen, njegove vrednote sem pristno začutila že kot otrok pri 12 letih.

 

Mislite, da vsa ta  vaša milina koga tudi zbode?

Lahko bi rekla, da znam pritisniti na Ahilovo peto. Sem neposredno iskrena in se zgodi, da kdo reagira v bolečini. Ne maram „kura efekta“  – ko kdo želi samo zbirati certifikate, samo spraviti izobraževanje pod streho. Štejeta znanje in zavest. Osvoboditi se zavesti žrtve pač ni lahko!

 

Zakaj niste že sami napisali knjige?

(smeh) Imam svoj učbenik za Dialogiko, zapisan v jeziku odgovornosti. Je kot delovni zvezek, a ga ves čas spreminjam, ljudje ga uporabljajo na delavnici, in ker vanj pišemo, ni dokončana knjiga, ves čas raste, kot rastoča knjiga

 

Potem boste pa gotovo prišli v Rastočo knjigo, poznate?

Seveda, poznam ta čudoviti projekt dr. Janeza Gabrijelčiča, po Sloveniji z njegovo iniciativo in ob podpori državnega sveta in imenitnih posameznikov nastajajo čisto posebne razstave z enciklopedičnimi informacijami o pomembnih živih in pokojnih ustvarjalcih iz slovenskih regij. Res inovativna slovenska pridobitev!

 

Kako vrednotite znanje, ki se ga pridobi pri vas?

Čisto eksaktno: naši profesorji jezika oblikujejo oceno po standardih uspešnosti, kot so določeni v Svetu Evrope. Za domače naloge, ki jih pri nas imenujemo domače veselje, pa so ocene če bolj jasne, kar od 1 do 10, kot na fakulteti.

 

Je kdaj kdo že padel na izpitu?

Seveda! Spominjam se, da sem nekega uglednega učenca po vseh merilih morala zavrniti pri opravljanju izpita Dialogike na 2. stopnji. Zahvalil se mi je, in rekel, da  bi podvomil vame, če tega ne bi storila! Pozneje je postal manager leta.

 

So vsi tako hvaležni za zavrnitev?

(smeh) Moj sin je še v osnovni šoli spraševal: Mami, pa kaj ti delaš, učit se morajo pri tebi, trpijo, pa še plačajo za to?!  Nekateri mislijo, da je povsod tako, tudi v športu: le zakaj bi bil kdo pripravljen toliko trenirati in iti skozi vse bolečine? A jaz vem: ko se samorealiziraš, kar koli počneš s pravo ljubeznijo, ti ni težko, je čista radost. Vsaj pri sebi to doživljam tako: celo življenje preučujem, kaj je prava ljubezen, to me najbolj zanima. In da to tudi živiš. Zato sem vedno znova maksimalno nagrajena, ko delam.

 

Kakšne izkušnje pa imate z vrhunskimi športniki kot učenci?

Odlične. Pri nas so se zvrstili med drugimi Primož Kozmus, pa Peter Prevc in zdaj evropski prvak v dolgem triatlonu Denis Šketako. S sodelavko, ki je 20 let delala pri olimpijskem komiteju, sva dognali: redko kateri športnik uspe zavzeti mentalni fokus, a prav ta odloča! Skoraj vsak športnik pade na egu – seveda, če bi bil zrel, ga ne bi odnesli, kot se rado zgodi, alkohol, ego, materializem. Naš varovanec Denis je v minulem letu, odkar se uči pri nas angleški jezik, že nekajkrat dokazal, da zmore obdržati izvrstno mentalno kondicijo. Nedavno je spet zmagal v maratonu na Tajvanu! Pomembno je, da ta pozornost traja in ni na voljo samo v času velikih tekem. Res ga imam rada, izjemno toplo zna za kaj poprositi in se tudi zahvaliti, to je velik dar. Osiromašeni smo, če se ne znamo zahvaliti, ne samo ljudem, ampak da doživljamo hvaležnost za življenje kot tako! Kot zgled predstavljam Denisa tudi vnukoma.

 

Kaj je najbolj pomembno za dobro učenje tujih jezikov?

Dobro poslušanje! Kakšna škoda, da so risanke za malo večje otroke sinhronizirane. Poleg tega so nove generacije v Sloveniji prikrajšane, da ne spoznavajo zgodaj tudi srbski ali hrvaški jezik. Vnukoma rada predvajam marsikaj z youtubea, starejši je že pri štirih letih ločil, kaj je španščina, kaj portugalščina. Sin pa me je v adolescenci grdo kregal, kaj sem mislila, da ga nisem dala učit še nemščino pred petim letom njegove starosti, kot smo to storili pri angleščini. Žal mi je, da v Sloveniji ni treninga aktivnega poslušanja; že v 90-ih sem bila članica mednarodne ekipe v Skandinaviji, kjer imajo izjemen model učenja tujih jezikov: v vzgojno-izobraževalne procese so uvedli normativ, da že 4-letniki prepoznajo 10 ptičkov po žvrgolenju in 10 različnih žuborenj voda po posluhu! Poslušajmo in ponovimo, to je najboljša dota za dobro znanje jezika.

 

Vam kdaj kdo reče – lahko vam, ko vam gre pa vse kot po maslu!

(smeh) V resnici so bili moji začetki zelo zelo težki. Pred kratkim je začela pri nas izobraževanje ugledna trenerka javnega nastopanja, izjemna ženska; priznala mi je: „Meni so zmeraj šle na živce take ženske, kot ste vi, imate krasnega moškega, jaz pa ‘nikakve’, in vse vam gre tako gladko in zlahka!“. Več takih žensk je srečala v svojem življenju. Potem, je rekla, se je začela učiti od takih žensk, nehale so jo motiti. Dojela je, da je človek opremljen s simpatijo ali antipatijo po teh ključih – ali zavidamo nekomu ali želimo postati čim boljši. 

 

Kakšni ljudje vas zdaj obdajajo?

Imeniten kolektiv in družina. Vedno so me maksimalno podpirali, oče, mama in mož, še v času, ko je bil v službi na banki. Zdaj mož, sin in snaha delajo z mano. Sin je bil sijajen učenec, ob 10. obletnici Karniona sem se mu javno zahvalila, da je v osnovni šoli naredil vse sam. Saj bog nam pošilja samo angele, mi pa se obnašamo, kot da se nam kar naprej dogaja nekaj nemogočega. Vse, kar pride, tudi navidezno slabo, je dobra priložnost. Najbolj sem hvaležna ljudem, pri katerih sem najbolj trenirala odpuščanje: recimo na začetku Karniona so moji prijatelji iz prejšnjih, gledaliških krogov, težko razumeli, da jim nisem na voljo sredi noči za zabavo in klepet. Zjutraj sem imela delo, za katero sem se pripravljala celo življenje!

 

Kaj vas je pripeljalo do tega?

Želja po svobodi. Poslušala sem notranji glas, mislila s svojo glavo, čeprav so mi ponujali tudi razna politična pokrivala; a jaz tega ne prenesem. Saj to mi je gotovo odneslo kakšen posel in kakšno višjo boniteto, a morala sem po svoje. Teh pokrovk znotraj sistemov enostavno ne prenašam! Sledim temu, kar mi je že rekel oče:

Nauči se nekaj od mene, ne pusti se pokriti z nobenim klobukom, da boš lahko mislila s s svojo glavo.

 

So bili dvomi na tej poti?

Ko si za nekaj poklican, moraš vse drugo, kar te moti, spustiti. In celo življenje se učim to skrbnost „spuščati“. Ničesar nam ni treba kontrolirati, samo vsakdo mora biti odgovoren zase. In vedno je obveljala dobra stara modrost: Kar te ne ubije, te utrdi.

 

Kaj delate res dobro?

Znam zelo dobro delegirati, a obenem vse z ljubeznijo, in poznam orodja, kako v človeku spodbuditi najboljše.

 

Kaj se  vam zdi najpomembneje, da predate naslednjim generacijam?
To, kar je mene življenje naučilo, da moram vseskozi misliti s svojo glavo. V začetku sinove pubertete, pri 14, 15 letih sem ga peljala na most in ga vprašala: bi ti skočil, če ti družba reče, da skoči? Družba je v tistih letih zelo prevladujoča. Pogledal me je in rekel, da ne. Zavedati se moramo, da je vsak človek samosvoj, ima svoj reakcijski čas, misli v skladu s harmonijo življenja; ko spremeni kakšen vzorec, način odnosa do samega sebe, se razplete tudi vse okoli njega.

 

Kaj je največja dodana vrednost vaše šole?

V Karnionu smo odprti za najboljše v ljudeh. S pomočjo najnovejših dognanj in naprav ter vrhunskih strokovnjakov, alfa stanja, kisikove terapije in magnetno resonančne stimulacije smo predani najboljšemu znanju.  Nimamo povprečnih profesorjev, taki iščejo samo neznanje. In vsakomur povem: v Karnionu ni neumnih vprašanj. Sprašujte, bodite radovedni.

 

Je še kje spomin na čas, ko ste pustili redno službo?

Spomnim se, kako je leta 91 kolegica vzkliknila: pa ti si nora, da si šla iz tako varne službe! Prav morala sem naprej, poslušati sebe. Vedela sem, da je najbolj bistveno, da sem sama s sabo zadovoljna.  Da se pogledam v ogledalo in vem, da sem v toku dneva ravnala etično. Najbolj se učim, da ima vsak človek, ki vstopi v moje življenje, nekaj dobrega v osnovi – sovražnikov nimamo, imamo samo učitelje. Ali me mogoče trenira, da  bom še boljša? Imamo konkurenco, sledilce zato, da ne bi zaspali? V resnici nimaš konkurence, kot sem rekla mlademu prijatelju Denisu Šketaku.  Denis je en sam, lahko tekmuješ samo sam s sabo.

 

Športna terminologija vam je blizu; a zdi se, da je storilnostna usmerjenost k ciljem, značilna za šport, za vas samo začetek prave zgodbe.

Tako, ravno ob vrhunskih strokovnjakih ali športnikih sem odkrila, da nas druži skupni problem: Včasih sem želela biti prva. Rodila sem se kot edinka, v vsem sem  hotela biti najboljša. A zdaj vem: malo te tekmovalnosti je sok življenja, ne sme pa nas prekriti. Včasih je bilo tega veliko v meni. Zdaj pa pomislim – kaj pa če bi bila druga na svojem področju? Nič hudega, tudi od tega nisem več odvisna.

 

A razvojnega centra s sedmimi zvezdicami vendar ni daleč naokoli!

(Smeh)To je res, še bolj pa je pomembno to, kar zagotovo vem: ko se samorealiziraš, kar koli počneš s pravo ljubeznijo, ti ni težko, je čista radost. Vsaj pri sebi to doživljam tako. Celo življenje preučujem, kaj je prava ljubezen, to me najbolj zanima. In sem vedno znova maksimalno nagrajena, ko delam. In verjamem, da vedno prevlada moč prijaznosti.

 

Deli na družabnih omrežjih: